Vrste terapevtskega jahanja

Poznamo tri vrste terapevtskaga jahanja:

  1. HIPOTERAPIJA
  2. ŠPORTNO REKREATIVNO JAHANJE OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
  3. SPECIALNO PEDAGOŠKO JAHANJE / Voltižiranje
 

HIPOTERAPIJA
 
Hipoterapija je fizioterapija na nevrofiziološki podlagi z in na konju, ki jo predpiše zdravnik specialist. Izvajajo jo fizioterapevti z dodatnim znanjem kot samostojno obravnavo (Straus, 2000). Sama beseda izhaja iz grške besede »HIPPOS«, kar pomeni konj.
Hipoterapija je posebna oblika fizioterapije, izvajana kot dodatna oblika, ki nadgrajuje osnovno fizioterapijo in jo predpisuje zdravnik specialist. Konj pri tem služi kot terapevtsko sredstvo za prenos gibanja v koraku. Dražljaji nihanja se s konjevega hrbta prenašajo na pacienta in so sorodni gibanju medenice človeka med hojo.
 
S konjevega hrbta se na pacienta prenaša tridimenzionalno gibanje in sicer v treh ravninah:

  1. V sagitalni ravnini gre gibanje medenice naprej in nazaj.
  2. V frontalni ravnini gre gibanje medenice levo in desno.
  3. V transverzalni ravnini gre rotacijsko in diagonalno gibanje medenice.
 
Pri hipoterapiji dosežemo več interakcij hkrati:

  1. prej našteto tridimenzionalno gibanje
  2. mehke nihajne dražljaje, ki nastajajo zaradi konjeve hoje in povzročajo:
    • sprostitev mišičnega tonusa
      • istočasno graditev centralnega mišičnega tonusa
      • prekinitev patoloških vzorcev
      • enakomerno ponavljanje pravilnih gibalnih vzorcev
      3. motivacijo za izvajanje in sodelovanje pri terapiji
      4. odnos, ki nastane med pacientom in konjem
 
Izvajanje hipoterapije
 
Hipoterapijo predpisuje zdravnik – specialist, izvajana je kot individualna obravnava fizioterapevta, ki je odgovoren za terapijo, za pravilno pomoč pomočnika in prilagojeno vodenje konja.

Pri hipoterapiji sodeluje hipoterapevtski tim, v katerega poleg pacienta sodijo še fizioterapevt – hipoterapevt, vodič konja, spremljevalec in konj. Hipoterapija traja od 20 do 30 minut glede na sposobnost in koncentracijo pacienta.

Osnova za izvajanje hipoterapije so različni koncepti v fizioterapiji (razvojno-nevrološka obravnava = RNO, proprioceptivna
nevromuskularna facilitacija = PNF, Vojta…)

Cilj pri hipoterapiji je izboljšanje nevroloških motenj gibanja po nevroloških gibalnih konceptih.

Pogoji za izvajanje hipoterapije:

  1. KONJ  (možnost izbire več konj, ustrezna oprema za konja, hlev s polno oskrbo)
  2. PROSTOR (pokrita jahalnica v izmeri vsaj 20 x 40 m, ustrezna podlaga v jahalnici, ogledala na stenah za kontrolo sedenja, primerno veliki izpusti za konje)
  3. HIPOTERAPEVT (z ustrezno izobrazbo!)
  4. VODIČ KONJA (star vsaj 18 let z izkušnjami pri delu s konji)
  5. POMOČNIK (lahko strokovnjak, ki pripomore k izboljšanju drugih motenj ali človek primerne starosti z izkušnjami pri delu s konji in ljudmi)
 
Besedilo pripravila Monika Zadnikar, dipl. fizioterapevtka, spec. nevrofizioterapije, hipoterapevtka, inštruktorica jahanja. Zaposlena v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

ŠPORTNO REKREATIVNO JAHANJE OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
 
Športno jahanje oseb s posebnimi potrebami delimo na dve področji:

  1. Športno jahanje za osebe s posebnimi potrebami
  2. Vožnja z vpregami (1993)
 
Pri športnem jahanju se osebe učijo jahalnih veščin, pravilnega seda na konju, pravilnega delovanja na konja (teža, vajeti, noge). Učenci si po svojih sposobnostih kolikor se le da samostojno pripravijo konja.
 
Pri tem gre za prijetno druženje s konji in jahači, ki imajo enak interes in, seveda, za učenje jahanja. Vse skupaj pripomore k socialni integraciji, ustvarjanju veselega razpoloženja in zadovoljstva, ki nastaja skozi gibalni dialog konj – človek.
 
GIBALNI DIALOG je komunikacija med konjem in jezdecem na osnovi telesnega gibanja in hkrati jezik za pravilno delovanje jezdeca na konja, kar v njem ustvari občutek sreče, usklajenosti in samostojnosti.
 
Cilji športnega jahanja so: učenje jahalnih veščin, razvijanje prijateljstva, odločnosti in potrpežljivosti, samodisciplina, koristna izraba prostega časa, razvijanje športnega duha in tekmovalnosti.
 
Možnosti športnega jahanja so: napredovanje v vrhunski šport in tekmovanja v mednarodnih merilih.
Športnike - jahače se glede na stopnjo gibalne oviranosti razdeli v 4 kategorije. Za vsako so predpisani različno težavni testi (dresurne naloge) glede na osvojen nivo znanja v okviru določene kategorije ter zahtevani dresurni liki za prosti program ob glasbi (free style, kür).
Po svetu so organizirana tekmovanja na državnih nivojih, mednarodna tekmovanja, evropsko in svetovno prvenstvo. Dresurno jahanje za osebe s posebnimi potrebami je postalo tudi eden od športov, vključenih v paralimpiado.
 
 
Besedilo pripravila Anastasija Lavrič, inštruktorica jahanja. Zaposlena v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, Kamnik.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

SPECIALNO PEDAGOŠKO JAHANJE / Voltižiranje
 
Specialno pedagoško jahanje / voltižiranje je eno izmed treh osnovnih področij terapevtskega jahanja. Rommel (1994, s. 9) ga uvršča med pedagoško - psihološke intervencije, pri kateri ni v ospredju športni trening, ampak individualna spodbuda preko medija - konja, predvsem ugodno vplivanje na razvoj, počutje in vedenje. Dejavnost izvajajo posebej za to usposobljene osebe z zaključeno poklicno izobrazbo na področju posebnega šolstva, psihologije, delovne terapije in socialne pedagogike. Predpogoj za izvajanje so teoretična znanja o osnovnem strokovnem področju, dodatno pa znanja o pravilnem ravnanjem s konjem, kako vplivati nanj, prepoznati njegovo govorico ter kako vzpodbuditi sodelovanje med konjem in osebo s posebnimi potrebami. V tej dejavnosti se izrisuje kombinacija jahalne športne vsebine in ravnanje s konjem ter njegov vpliv na človekov telesni, duševni, duhovni in socialni položaj.
Jahanje in skrb za konja sta v pedagogiki indirektni vzgojni sredstvi, ker pedagogi ne vplivajo na otroke in mladostnike sami, ampak preko konja, kar jim olajšuje njihovo vzgojno delo. Pristop, ki je usmerjen v doživljanje in k določeni dejavnosti, ustreza potrebam otrok in mladostnikov. Jahanje je športna aktivnost, ki jim nudi mnogotere možnosti za izkušnjo samega sebe, izgradnjo socialnega vedenja ter ureditev vrednostnega sistema. Skrb za konja in delo z njim dvigata občutek lastne vrednosti ter pospešujeta razvoj samostojnosti. Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami zahtevajo celostno obravnavo. Jahanje in skrb za konja zahtevata udeležbo celega telesa, duše in duha, kar pomeni, da učenje ni usmerjeno samo v kognitivno, ampak tudi v telesno in čustveno. Jahanje omogoča neposredno učenje, učenje prek lastnega delovanja in doživljanja.
 
Program specialno pedagoškega jahanja
               
Program se izvaja v obliki aktivnega treninga skupine (od 3 do 5 oseb), ki je sestavljen iz treh delov:

  1. Dejavnosti povezane s konjem (nega konja, sedlanje, zauzdanje, skrb za jahalno opremo, čiščenje hleva, ipd...)
  1. Pedagoških aktivnosti ob konju in na konju v jahalnici ali zunaj
  2. Samostojnega jahanja
 
Pri negi konja je predvsem poudarek na ustvarjanju vezi človek-žival. Med čiščenjem konja postanejo občutki in gibi sproščeni, kar je  redko kje mogoče doseči na tako spontan način. Neposredna bližina konja in njegovega okolja pomaga odpraviti strah, podari samozavest in globoko občuteno prijateljstvo.
 
Pri samostojnem jahanju učenci konja usmerjajo z lastno težo, vajetmi in nogami. Z drugimi besedami, sami morajo konju dopovedati, kaj naj naredi, oziroma kako in kam naj gre. Jahanje lahko poteka individualno ali skupinsko, odvisno od potreb, ki jih ima posameznik ali skupina. Izvaja se na večjem, večinoma pravokotnem, odprtem ali zaprtem jahališču in v naravi (terensko jahanje). Sestavni del tega programa je tudi jahanje na vodenem konju. Otroci na konjevem hrbtu izvajajo različne vaje in izpolnjujejo različno dodeljene naloge. Vse te dejavnosti na konjevem hrbtu se izvajajo skozi igro, ker  je le ta sestavni del otroškega sveta. Na ta način postanejo otroku učne vsebine veliko bolj zanimive in razumljivejše. V tem delu specialno pedagoškega jahanja so zastavljeni cilji usmerjeni na interakcijo med posameznikom in konjem ter na interakcijo med posameznimi člani skupine.

Voltižiranje (franc. voltigner iz voltiger - skakati, frfotati pomeni telovaditi na dirjajočem konju ali na telovadnem orodju, hoditi po vrvi). Pedagog, ki je tudi jahalni inštruktor ima na lonžo pripetega konja. Otrok ali mladostnik sedi na konju in med različnimi konjevimi hodi (korak, kas, galop) izvaja predvsem vaje za ravnotežje. Pri tem ne vpliva na vodenje konja, konja usmerja le pedagog. To pomeni, da ga z glasom, lonžirnim bičem in lonžo usmerja v velikem krogu okrog sebe. Konja lahko hkrati jahata dva učenca ali celo trije, odvisno je od teže in spretnosti učencev ter zmogljivosti konja. Ostali udeleženci skupine celotno dogajanje pozorno spremljajo in se na ta način učijo. Eden od pomembnih ciljev tovrstnega skupinskega dela je spodbujanje skupinskih procesov (sodelovanje, kohezivnost, način nastajanja pravil, prilagajanje skupini in konju…).
 
Cilj socialno pedagoških intervencij 

Cilj specialno pedagoškega jahanja je, da s pomočjo konja vzgajamo in prevzgajamo. Pri tem izhajamo iz razumevanja, da je odklonsko vedenje posledica napačnega socializacijskega razvoja ter da ga je mogoče s primernim vzgojnim vplivanjem (pre)oblikovati in (pre)usmerjati. Odklonsko vedenje posameznika je mogoče umestiti v zanj in za družbo bolj učinkovite vedenjske oblike, kar poimenujemo resocializacija (Scheipl, 1993, s. 108). Zamisel, da lahko konja uporabimo kot učinkovito orodje vzgoje oziroma kot ustrezen pripomoček vzgojitelju, izvira iz opazovanj in izkušenj praktikov, kot so Baum, Gäng, Klüwer, ki preučujejo vlogo konja in jahanja pri socialno prizadetih otrocih in mladostnikih. Baum (1980, s. 29) navaja, da je bilo mogoče pri mladostnikih z odklonskim in odbijajočim obnašanjem s pomočjo konja zadovoljiti prirojeno potrebo po ljubezni in pripadnosti ter v njih prebuditi občutek odgovornosti.
 
Besedilo pripravila Branka Globočnik, univ. dipl. socialna pedagoginja, spec. zakonske in družinske terapije. Zaposlena v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, Kamnik.